Feb
14
19

Denis Avdić – Nasmeh življenju #213

Denis, ah Denis. Človek, o katerem bi lahko napisala knjigo, tako ga občudujem na podlagi njegove osebnosti in posledičnih dobrih del. Imam občutek, da vse česar se ta oseba loti uspe in ima nek globji pomen. Odkar pomnim zase in sem njegovo pojavo zasledila prvič, čutim, da je človek z zares velikim srcem. Tiste vrste oseba, ki bi jo zaradi vsega kar je, na široko objel in odpeljal k sebi domov. Tja, kamor imajo vstop res le izbrani posamezniki, da lahko v objemu najintimnejšega Sveta z njimi preprosto si, to kar si. In se ob tem počutiš neskončno lepo, saj z njimi z največjim veseljem deliš svoje življenje in vse, kar najlepšega premoreš v srcu.

Čisto iskreno si nikoli nisem zares predstavljala, da ga bom dejansko kdaj srečala v živo in z njim preživela nekaj skupnih trenutkov. Preprosto se mi je zdel prevelik. Kot Bog. Koliko ljudi dejansko verjame v njegov obstoj, verujejo vanj in v njegovo dobro, a ga v resnici nikoli niso zares srečali. Na dan, ko sem se sestala z Denisom, sem imela pred fotografiranjem še en dogodek in sicer, sprejetje zakramenta svetega krsta majhne deklice. Dejansko sem ta dan šla od boga do Boga. Denis pa mi je v živo vse lepo, kar sem globoko v sebi občutila ob vsaki njegovi pojavi le potrdil. Pravzaprav mi je dal še veliko, veliko več kot sem si od njega sploh upala pričakovati. Ta človek res napolni tvoje srce s samimi pozitivnimi občutki. Zame nobena vera ni močnejša od zaupanja vase, v to, da dnevno delaš na tem, da si dober človek in da svojo dobroto nesebično razdajaš med ljudi. Med zares vredne posameznike, kajti naše dobro samo v objemu takšnih ljudi, dobi pravi pomen.

Ko sem se pripeljala v park Tivoli, sem že iz avtomobila opazila Denisa s svojim sinčkom. Moja prva misel je bila, da ne bova sama in da si je pripeljal družbo in kdo bi lahko bil v večje veselje, kot otrok. In ko sem ju takole še čez okno opazovala, sta se v trenutku dotaknila mojega srca. Tako nasmejana, tako sproščena in tako srečna. Nič narejena, popolnoma iskrena in preprosta. To je njun svet. Tukaj sta, oče in sin. In kaj lahko bolj očara srce, kot moški, ki je v očeh svojega otroka videti kot velik človek. A Tim ni ostal v najini družbi. Namenil mi je le prisrčen nasmeh in se odpravil na plavalni tečaj, midva z očijem pa sva tako imela uro druženja zase.

Ob uvodnem pozdravu in prijetnem občutku, ki me je ob pogledu nanju prevzel, sva se z Denisom dobila v bližnji kavarni, kjer mimogrede od navdušenja niti vrat nisem znala odpreti. Pozabila pa sem tudi dežnik in sploh vse v mojih mislih je bilo raztreseno. Na prvi vtis je bilo torej občutiti ta kanček vznemirjenja in prijetnega navdušenja hkrati, ko pred tabo stoji oseba, ki jo dejansko občuduješ. Pa ne zaradi vsega, kar je Denis v življenju dosegel, ampak zaradi načina, kako to počne. Iskreno, nasmejano, pozitivno in z občutkom, da je v življenju mogoče vse. In res je. Za dobre ljudi ima ta Svet ogromno lepega. To zavedanje in občutenje je res neprecenljivo.

Ta dan je seveda deževalo, a midva sva si v skupnih trenutkih pričarala veliko sonca. Najprej sva začela s fotografiranjem pod streho, nakar sva začutila, da nisva tiste vrste osebi, na kateri bi lahko vplivalo vreme, ampak sva preprosto sledila pozitivni energiji, ki naju je vodila in se prepustila čarom deževega dne. Denis je res tako intenzivno pozitiven, da je ob lepih prizorih meglice in vseh barv, ki jih nariše deževen dan v parku nahranil moje srce. Na neki točki fotografiranja se je tako lepo zlil z okolico, da sem kar na ves glas navdušujoče vzkliknila, da čutim, da se bo ob pogledu na te fotografije njegova Ana vanj ponovno zaljubila. Kako lepo je, če znamo v odnosih ohranjati ta kanček vznemirjenja in prebujati občutke metuljčkov vsakič znova. In prepričana sem, da Denis to pravgotovo zna. In tudi ta njegova lastnost je pravi balzam za dušo.

Bi pa od najinega druženja nekaj zagotovo imel tudi moj mož, v primeru, da bi me čakal doma. V njegov objem bi se namreč vrnila prijetno vznemirjena, saj sem Denisa vprašala, ob katerih temah se ponavadi najbolj nasmeje. Tako, iskeno in iz srca. Kaj ga zanima, kaj ga osrečuje in kaj je tisto, ob čemer bi lahko ujela res njegov najbolj iskren nasmeh. Na razpolago mi je dal temi politika ali odnosi. Na politiko se ne spoznam in me niti ne zanima, torej lahko sklepate, o čem sva nadaljeval pogovor. O tem, kar tudi sama najbolj obožujem. Ne boste verjeli, ampak tudi midva sva krvava pod kožo in dotaknila sva se tudi najbolj pereče tematike in sicer, spolnosti v slovenskih splanica. Ja, to je ta tema, o kateri se ljudje tako bojijo govoriti in še vedno ostaja tabu, a je hkrati tisto, kar nam je zagotovo vsem skupno. In želim si, da nam je vsem tudi v največje veselje. Zaradi ljubezni, strasti in njene veličine smo danes tukaj, kjer smo. Živi, s to razliko, da nekateri celo živimo svoje lastno življenje, ki je polno radosti in sreče. In kaj osreči bolj, kot v svoji koži počutiti se dobro zaradi vsega kar smo in se z vsem srcem iskreno predajati dragi osebi. Tako in drugače.

Kakšen smeh, ko Denis tako doživeto prične razlagati o vseh prigodah, ki mu ali nam jih življenje postavlja na pot. Z njimi zorimo in postajamo boljši ljudje. Ta pogovor bi lahko nadaljevala vse tja do večnosti. V tem trenutku sem se spomnila tudi najinega prvega virtualnega stika in sicer sem se nekoč s svojima nečakoma namenila v kino in pri izbiri risanke, ki si jo bomo ogledali in rezervaciji vstopnic, sta naletela na filmski žanr – erotični film in ker je bila beseda zanju seveda nova, je bila atrakcija dneva. Poskušala sem jima razložiti, da takšni filmi prikazujejo tudi nekaj prizorov golih teles in ker zaenkrat ta del ostaja naš intimen svet in ga delimo zgolj v krogu družine, sta takrat nekako sprejela, da mi tega ne bi gledali. In potem je sledil najboljši del. Sedimo v kavarni, jemo sladoled, pijemo sok in kavo in ustvarjamo posnetke s pozdravi mamici, nakar na Instagramu naletita na objavo Denisa, na kateri je manj oblečen in tako na ves glas: “Anja, a to je ta erotični igralec o katerem si nama prej razlagala?!”. In seveda, vsi ljudje pogledajo v nas. Saj veste kako, ne?! No, jaz sem se jima takrat samo nasmejala in jima razložila, kdo je Denis. Moja sta in srečna sem, da mi za te očitajoče poglede ni bilo niti malo mar. Ampak ja, otroci res znajo izbrati primeren trenutek in tudi ta je bil eden izmed sladkosti iskrenega otroškega sveta.

In prav s temi iskreno otroškimi občutki polnimi radosti v srcu sva tudi midva z Denisom sklenila najino tokratno srečanje. Brez skrbi, najino srečanje se je končalo s široko razprtim objemom, ki je dišal po tem, da se bova z Denisom v življenju zagotovo še kdaj srečala. In verjeli ali ne, nič strašnega nisva počela. Ravno obrato. Bilo je skrajno lepo in ta dan bo z razlogom ostal z zlatimi črkami zapisan v mojem srcu.

Hvala ti, dragi moj Bog. Mislim, Denis. Aja, saj to je pravzaprav ena oseba. Če bi imel ta Svet več takšnih ljudi kot si ti, bi bil prijazen in lep za vse. V to sem prepričana.

Iskrena hvala za vse dobro kar nosiš v sebi in nesebično deliš z nami. Si eno veliko zlato srce in želim si, da s svojo iskrenostjo, srčnostjo in izjemnostjo še naprej prebujaš najbolj sončne nasmehe in prižigaš iskrene iskre sreče v sebi in jih deliš z nami vsemi.

Upam, da se zavedaš kako neskončno hvaležni smo ti za vse kar nam daješ, tako posameznikom, kot družbi.

S tem ko si tako pozitiven vzor vsega lepega, tam nekje globoko v nas prebujaš vero in upanje, da je v življenju za dobre ljudi, resnično mogoče vse.

In ko si mi v pogovoru zaupal tudi, da si najbolj želiš, da bi se imel pri svojem delu dobro, da bi užival in da bi to začutili tudi ljudje in se imeli s tabo lepo. Imaš mojo potrditev in verjamem, da te ravno zato občudujejo množice. Uspeva ti, ker si to kar si in ker z vsemi nami deliš vse najlepše kar domuje tam nekje globoko v tebi.

Globok poklon in spoštovanje.

Nagraditi se z družbo dobrih ljudi kot si ti. Ja, tudi to je ljubezen.

Naj plemenito srce vsakega izmed nas prijetno poboža tudi na valentinovo.

Objem, Anja.

 

TAGS: