Apr
03
19

Dobrodelna razstava, 21.03.2019 – zahvala

Ko sem se pri rosnih 20 s svojim takratnim fantom, ki je še danes uspešen glasbenik in se je kot tak tudi pogosto pojavljav v medijih, pogovarjala o tem, da bi se o nama pisalo, v kolikor se bova skupaj pojavljala v javnosti, sem mu omenila, da si ne želim, da se o meni piše kot o Anji Petelinšek, ki je punca tega in tega, ampak če že, naj o meni govori kakšen članek, ki bo pripovedoval o mojem delu. Kadar bom nekaj opravila dobro dovolj, da bo omembne vredno. Nikakor pa nikoli nisem čutila potrebe po tem, da bi silila v prve vrste, hrepenela po svojih petih minutah slave in polnila strani rumenih medijev. To preprosto nisem jaz.

Živim življenje, skozi katerega hodim z dvignjeno glavo in moj obraz z razlogom krasi širok nasmeh. Takšna sem že od nekdaj in to veste vsi, ki me zares dobro poznate. Življenjske cilje si zastavljam visoko in s trdim delom, ob močni volji, z znanjem in ob ogromno vložene pozitivne energije jih tudi dosegam. Česarkoli se v življenju lotim, najprej zaživi v mojem srcu. Potem premelje um in ko je zadeva zrela za realizacijo, se zgodi. Preprosto je to zame dovolj. Sama sebe ob uspehu potrepljam po rami in si rečem, punca, naredila si vse, kar je bilo v tvoji moči in tukaj je rezultat. Bravo. In s tem občutkom radosti v srcu plujem naprej v toku življenja, ki ga kreiram sama.

Ljudi ne delim na te in one, ampak se preprosto prepustim energiji, ki nas povezuje in tiste, usmerjene k dobremu, vsakič znova tudi združuje. Pogosto slišim, da se mi zdijo vsi ljudje dobri, kar je daleč od resnice. Moja resnica pa je, da je moje življenje absolutno sestavljeno iz samih dobrih ljudi. Kajti ostajam zvesta sebi in na ta način tudi pritegnem ljudi, ki si jih zares želim v svoji bližini. Z enako iskro v očeh in radostjo v srcu sem se že pogovarjala z bezdomcem sredi Ljubljane in predsednikom države, kadar me je njuna zgodba o življenju prevzela.

In ja. Prevzele so me tudi zgodbe ljudi s posebnimi potrebami, na katere se spomnim vedno, kadarkoli za kakšen delček sekunde pomislim, da česa v življenju zaradi tega in onega razloga ne zmorem. In potem se spomnim na te meni tako zelo ljube ljudi. Pri njih res ni prostora za nič drugega, kot iskreno ljubezen in ko te enkrat začutijo in spustijo v svoj svet, veš da res nekaj veljaš. Občudovanja vredni borci, ki verjamejo vase in premikajo meje mogočega, ob tem pa njihovo srce poganjajo eni in edini najlepši občutki. Ob misli nanje, se hitro opomnim, da dokler imam zdravje, zmorem vse.

In tako sem zmogla izpeljati tudi ta projekt, pri katerem ne bi, ko se ozrem nazaj, prav ničesar spremenila. Vsi, ki ste bili v tem obdobju mojega življenja z mano, veste o čem govorim.

Koliko zares vrednih ljudi mi je v času tega projekta podalo svojo dlan in odprlo svoje vse je res srce parajoče. Še danes se ob misli na to, koliko izjemnih posameznikov premore ta moj mali svet Velikih ljudi zjočem od sreče. V mislih, besedah in dejanjih ste mi v času našega druženja dokazali, kdo ste in koliko veljamo dobri ljudje. V mojem svetu, vse.

Ob tem sem prejela tudi nešteto negativnih dražljajev in informacij, polen pod noge in mečev, ki so zadeli naravnost v srce, a v življenju sem se naučila ignorirati negativo, ker me ta resnično ni vredna in se z vsem svojim bitjem osredotočiti na vse dobro, pozitivno, s čimer lahko združeni v eno, premikamo meje mogočega. Kar smo si ponovno dokazali. To je zame, vsem preiskušnjam navkljub, iskrena življenjska zmaga.

Zakaj sem se na to pot organizacije dogodka podala sama, ste me pogosto vprašali? Res je, rdečo nit dogodka sem prevzela jaz. Tudi zato, ker le sebi popolnoma zaupam. Tudi zato, ker sem vedela, da bo na ta način prav vsak evro, ki bo namenjen društvu Downov sindrom Slovenije, tja tudi prišel.

Da bo vsak prispevek v obliki vaše izkazane pomoči in zaupanja vreden, cenjen in spoštovan, iz dna srca.

Vedela sem, da bo vsak prevožen kilometer, vsak stik, ko sem trkala na vrata zdaj enega, zdaj drugega, vsak atom energije, ki sem je potrebovala ogromno, plemenit, iskren in dobronameren.

Je bilo naporno, ste me spraševali? Bilo je, zelo. Kaj ti je bilo tega treba? K sreči mi ni bilo treba, sem si pa tega neskončno močno želela in uresničilo se je. Je bilo vredno? Definitivno, kajti občutek, ko se fantek David, ki ima Downov sindrom, po končanem dogodku ni izvil iz mojega objema, ob tem pa se na ves glas iz srca smejal in je med nama stekla najlepša energija, je bil eden izmed vrhuncev večera, ki bo za vedno neskončno močno grel moje srce. Kaj tako iskreno lepega, iz srca privoščim vsem, da za časa svojega življenja, občutijo vsaj enkrat. Bi še ponovila? Bi in bom, ko bom tako začutila.

V tem trenutku pa mi dovolite, da povzamem nekaj utrinkov, ki smo jih nanizali dne 21. 03. 2019, ko semo se zbrali v prostorih restavracije Ob železnici – Penzion Kračun, saj ta dan obeležujemo svetovni dan Downovega sindroma, kjer sem priredila dobrodelno razstavo 8 fotografij medijskih osebnosti. Vsa zbrana sredstva so bila namenjena društvu Downov sindrom Slovenije. In podatek, ki sem ga nazadnje prejela od društva je, da se je na njihovem TRR zbralo 1590, 70 eur, kar je znesek, s katerim bodo lahko popolnoma prenovili program preventivne obravnave svojih članov, jaz pa držim pesti, da nam uspe otroke odpeljati tudi na izlet na morje in krajšo plovbo z ladjico, saj vem, koliko iskrenih nasmehov takšno doživetje pričara na njihovih obrazih. In pusti močan pečat v srcih teh vrednih bitij. Ja, vse to, tudi in predvsem, po vaši zaslugi. Tako zelo ponosna sem na vas, ne zaradi številke, ki smo jo uspeli nanizati, ampak zaradi neskončno močne vezi dobrih ljudi, ki smo jo ob tej zgodbi uspeli ustvariti. Vem, da sem se vsem in vsakomur posebej v živo zahvalila iskreno in iz srca in dovolite mi, da v tem trenutku v obliki pisane besede, to storim še enkrat.

Kaj me je navdihnilo k mojemu projektu, se vprašate? Doma imam teto, ki je oseba s posebnimi potrebami. Ko sem hodila z njo in svojo družino na srečanja, so se me ti ljudje že kot majhne punčke vsakič znova nepopisno močno dotaknili. In čeprav takrat morda nisem razumela, zakaj so njihove obrazne poteze tako drugačne od mojih in mi njihov jezik morda ni bil popolnoma razumljiv, je eno zagotovo. V njihovih očeh sem prepoznala tisto iskro, ki jo zrcali le iskreno srce in sem jo kasneje v življenju, priznam, srečala redko. Sem pa, ob tem projektu, ponovno prejela potrditev, kdo so ljudje, ki imajo z razlogom posebno mesto v mojem srcu. Moja družina in moji prijatelji.

In na ta dan sem bila obdana s prav takšnimi ljudmi. Zrli so vame iz nasmejanih portretov, zrcalili so se v očeh meni dragih ljudi in objemali so me iz prav vsakega kotička prostora. Občutila sem jih. Občutila sem, da so bili ta dan fizično in tudi v mislih z mano sami zares vredni ljudje, kljub temu, da sem se morda le za kakšen trenutek sramežljivo dotaknila vaših pogledov. Nekaj vas sem srečala prvič, a sem v vaši družbi imela občutek, kot da se poznamo že od nekdaj. Ker ste vredni. In ker ste moji. Ta dan in v času tega projekta, ste kot sem vam iskreno dejala ob našem druženju, postali moja družina. Družina dobrih ljudi.

Osebe, ki so se mi ta večer pridružile z namenom obogatitve programa kot glasbeni gostje so bili Maja Založnik, Boštjan Bračič ter Marina in Franjo Oset, sledilo pa je presenečenje večera in sicer nastop moje cenjene portretiranke Irene Yebuah Tiran. Ob njihovih nastopih sem potočila prenekatero solzo sreče, vsem na očeh, kar je še dodaten dokaz zame, ki sicer v življenju jočem res redko, da sem vam ta dan odprla svoje srce in se popolnoma prepustila emocijam.

V čast mi je, da je svoje misli z nami podelil tudi gospod župan občine Slovenske Konjice, g. Darko Ratajc.

Pridružila se nam je tudi deklica, ki ima Downov sindrom. Vrhunska Eva Pirnat se nam je predstavila s kratko mislijo iz svoje knjige (Knjižica o izjemni Evi Pirnat), kasneje pa se nam je v vsej svoji veličini pokazala tudi s plesno točko, katera je bila zame eden izmed čustvenih vrhuncev večera.

Ob zaključku našega srečanja sem za nagrado od predstavnice društva Downov sindrom Slovenije Sabine Pšeničnik prejela cvetje v zahvalo, ob prijazni misli, da je moje življenjsko poslanstvo, med ljudi širiti dobro. Hvala, za ta čudovit poklon.

Tega projekta sem se resnično lotila zelo osebno. Vsi, ki ste bili tako ali drugače podporniki mojega projekta, ste bili izbrani z razlogom. Nekoč vas je začutilo moje srce in danes imate v njem posebno mesto, za vedno.

Vsem, ki ste na kakršenkoli način sodelovali pri izvedbi je skupno mogočno srce, ki je neusahljivi vrelec vsega dobrega kar nosite v sebi in širite med ljudi. In prav vsakega izmed vas bi si želela objeti in vas nikoli več izpustiti iz svojega življenja.

Čisto zares bodo verjetno tudi v bodoče ostali tisti ljudje, ki so del mojega vsakodnevnega življenja že danes, ostali pa boste odšli svojemu življenjskemu poslanstvu naproti in morda je bilo to naše prvo in zadnje srečanje v živo. A nekaj je zagotovo. Občutki, ki sem jih delila z vami, bodo ostali in bodo greli, vse tja do večnosti.

Vse v misli na njih. Naše osebe z dodatnim kromosomom, ki so razlog za to, da se je med nami zaiskrila brezpogojna ljubezen in katerim podarjamo svoj najlepši Nasmeh življenju #213.

Še vedno zbiram vtise in sestavljam misli o tem, kako velike stvari so se mi zgodile v času mojega projekta. Vsi, ki sem vas prosila za sodelovanje in ste se tako velikodušno odzvali, ste moje srce napolnili z najlepšimi občutki.

Ob tem projektu sem postala boljša oseba. Čutim se izpopolnjena. Čutim se bogatejša za nepopisno lepo izkušnjo in močnejša kot kadarkoli. Ko mi je eden izmed mojih dragih portretirancev po dogodku poslal sporočilo, z vprašanjem, ali sem ponosna nase, sem si sama pri sebi odgovorila, da sem neskončno srečna, ker me je zajel niz najlepših občutkov, ne vem pa, če sem ponosna nase, ker mi je občutek, priznam, neznan. Sem pa izjemno ponosna na vse, ki ste se z mano povezali v dobrem. Resnično nam je uspelo izjemno delo. In to zmorejo samo zares Veliki ljudje.

Iskreno upam, da ste tudi vi v moji družbi občutili kako lepo je lahko življenje, kadar človek prisluhne srcu in mu dovoli, da ga vodi do nepozabnih doživetij.

Hvala vam, za vaš čas, vašo energijo in vaše plemenito srce. Vaši odzivi so bili navdušujoči. Ko sem se v nekem trenutku večera ozrla po prostoru, sem v očeh prav vseh zbranih zasledila solze ganjenosti, ki so pričale o tem, da nam je uspelo v zares vrednih ljudeh nekaj premakniti in da je misel na naše Downčke še kako živa. Čutila sem, da je moj namen dosežen. Hvala vam, ker smo drug drugemu dokazali, kako neskončno moč ima plemenito srce. Čestike na moj naslov še vedno prihajajo iz vseh smeri, jaz pa jih v tem trenutku predajam vsem vam. Zaslužili smo jih.

In iskrena hvala vam, dragi moji Downčki, da ste nas povezali v ljubezni in da ste me morda prav vi naučili ta svet razumeti z drugačnimi očmi, s katerimi danes prepoznam zares vredne ljudi. Hvala, ker je vaš dodatni kromosom rodil toliko najlepših občutkov. Naj jih v srcu zares vrednih ljudi, prižiga vsakič znova. Naj nas zaznamujejo in v dobrih delih povezuje vse tja do večnosti.

Dovolite mi, da svoj zapis zaključim z mislijo meni tako zelo dragega Toneta Pavčka: “Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi.”

Hvala, ker ste bili del mojega projekta in mi odprli svoje srce, da smo lahko skupaj podarili najlepši “Nasmeh življenju #213”, njim, ki si to iskreno zaslužijo.

Hvala vam, dobri ljudje, za vse polno dobrih sledi.

Naj nas spremljajo na vseh poteh življenja.

V tem trenutku bi se rada še enkrat najlepše zahvalila vsem, ki ste bili z mano v času tega projekta. Hvala portretirancem, hvala vsem nastopajočim, hvala sponzorjem, ki so poskrbeli za nepozabno zakusko, hvala vsem donatorjem, ki ste prispevali svoj delež h končnemu izkupičku bodisi z nakupom fotografij bodisi s svojim prostovoljnim prispevkom, hvala vsem za medijsko podporo, hvala tistim, ki ste mi tako ali drugače pomagali, da sem na ta dan, četudi tega zaradi utrujenosti ni bilo prepoznati na prvi vtis, žarela od znotraj navzven. Vsem in vsakomur posebej še enkrat iskrena hvala za nepozabno doživetje. Upam, da se prav vsak izmed vas prepozna v zgornjih vrsticah in vendar sem hkrati pomirjena in srečna, ker vem, da sem se čisto vsakemu posamezniku uspela zahvaliti iskreno in iz srca, tudi v živo. Namenoma vas poimensko ne bom izpostavljala, ker si res ne bi oprostila, da kogarkoli izpustim. Lahko pa ste prepičani, da je seznam vseh dobrih ljudi zapisan v mojem srcu in bo tam ob vseh najlepših občutkih živel za vedno.

Hvala v mojem imenu in v imenu članov društva Downov sindrom Slovenije.

Hvala, za še en čudež življenja.

Fotografije: Marcela Krničar (KMarcella photography)

TAGS: