Jan
08
19

Domen Valič – Nasmeh življenju #213

Bil je poseben občutek, priznam, ko sem se odpravljala na tokratno fotografiranje. Po neprespani noči, ko je verjetno adrenalin naredil svoje, saj sva se z Domnom takorekoč čez noč dogovorila za fotografiranje, sem se odpeljala proti Ljubljani. Po mislih se mi je v teh nekaj urah podilo marsikaj, od prijetnega ščemenja v želodcu zaradi vznemirjenja do občutkov nepopisne sreče, ker lahko tudi s pomočjo čudovitih ljudi, ki me obdajajo in prisluhnejo mojim najmočnejšim željam, živim svoje sanje. Več o njih vam izdam v prihajajočih dneh.

Občutek neke pozitivne treme se je stopnjeval, medtem ko sem, ker zdaj vem, da so moj razum nadvladala čustva zavila en izvoz prekmalu, kljub temu, da sem se v Tivoli peljala že neštetokrat in znam pot na pamet. Medtem sem Domnu sporočila, da zamujam, on pa je ves umirjen prijazno odgovarjal. Dogovorjena sva bila v lokalu v parku Tivoli in ob prvem pogledu na Domna, me je prevzel takšen prijeten občutek miru. Res ga ne znam opisati. Ker sem zamujala, je že srkal svojo prvo skodelico jutranje kave in me pomiril, da mu ni bilo hudega, saj uživa v jutru. Prevzelo me je, kako dostopno komunicira z okolico. Zdelo se je kot da je pozoren na vsako malenkost, ki ga obdaja in da ima res rad življenje. Po stisku roke in prvih parih besedah, sem dobila občutek, kot da se poznava že od nekdaj in ker naju je preganjal čas, sva se zapodila v mraz, zaradi katerega sva ponovno trčila v realnost, čeprav te Domen popelje v nek Svet, kjer pozabiš na vse okoli sebe in tvoje srce objame neverjeten občutek topline.

S tem občutkom v srcu so besede kar same zapuščale moja usta sem mu, poleg vsega ostalega o sebi priznala tudi, da imam res kar malo treme. Pa me je pomiril, češ, da tudi on ni ravno domač pri poziranju in da se bolje počuti na odru oz v igri. In priznam, še zadnjič mi je odleglo. Ta človek je res krasen. Ob njem sem mirno lahko točno takšna kot sem.

Končno sva pričela s fotografiranjem in ob prvem poglobljenem pogledu v njegove oči, sem se potopila v nek iskren otroški Svet, kjer je vse lepo. Po tem, ko je na mojo glavo poveznil svojo kapo, ker je nisva imela odložiti kam drugam, seveda pa si nisva želela pokvariti njegove popolne pričeske, me je prevzel občutek, kot da sem se s svojim najboljšim prijateljem odpravila igrat v park Tivoli. Tisto, kar mi bo najbolj ostalo v spominu je iskren smeh, ki naju je spremljal ob tem, ko sva oba bila to kar sva. To je bila namreč moja prošnja Domnu. Vem, da je odličen igralec, vem, da je človek neštetih talentov, a sama sem si res močno želela ujeti tistega Domna, ki ga poznajo le redki izbrani posamezniki. Takšnega, kot je, ko ugasnejo soji žarometov in odzveni še zadnji bučen aplavz njegovi izjemnosti in ga realnost naredi še lepšega. Ta moški ima neverjetno pravilne obrazne poteze, njegova podoba je res čudovita, ampak kar je mene prevzelo najbolj in bo ostalo v spominu vse tja do demence je ta njegova iskrena srčna energija, zaradi katere danes trdim, da je eden tistih, ki je pustil najmočnejši prvi vtis izmed vseh ljudi, kar sem jih spoznala v življenju. In ta občutek bo v srcu preživel tudi potem, ko bo življenje izbrisalo vse spomine, ki jih je sposoben zabeležiti um. Z Domnom sva se po končanem fotografiranju poslovila in odhitela vsak svojemu poslanstvu naproti.

Vsem nam želim, da nas v življenju večkrat spremlja nežen šepet srca. Četudi zaradi tega morda kdo za trenutek podvomi v našo profesionalnost, ker smo morda prestopili tisto točko, na kateri naj bi se odvijali prvi stiki ljudi v poslovnem Svetu, naj iskreni vzkliki navdušenja srca povezujejo in osrečujejo vse, ki si tega resnično zaslužimo, ker ostajamo zvesti sebi.

V mojem Svetu je namreč to razlog, zaradi katerega se rojevajo čudovite vezi in tako v iskreni dobroti, ki jo narekuje srce, združeni v eno podarjamo najlepše nasmehe življenju. S plemenitimi dejanji napolniti svoje srce in s tem osrečiti še koga. To je moj življenjski cilj.

Z najlepšimi občutki sem se v najboljši mogoči družbi poslovila od leta 2018 in moja največja želja je, da se v tem stilu nadaljuje tudi leto, ki nas objema. Tako bo postalo naše življenje vredno in tako osmislimo svoje bivanje tukaj in zdaj.

Dragi Domen, neskončno hvaležna sem ti za to čudovito izkušnjo, predvsem pa, ker si mi potrdil kaj v življenju šteje največ. Biti in ostati človek med ljudmi.

 

TAGS: