Jan
28
19

Jernej Tozon – Nasmeh življenju #213

Jernejev nasmeh sem prvič spoznala na Noči Modrijanov. Bil je edini izmed vseh ljudi v dvorani Zlatorog, ki sem jih ta večer srečala prvič in se me je tako iskreno dotaknil ter pustil tako močan pečat tam nekje globoko v meni, da sem vedela, da naju bo življenje nekoč še pripeljalo skupaj. In s tem nasmehom in iskrico v očeh, ki se je zgodila ob najinem prvem srečanju v živo, sva v trenutku našla pot do srca drug drugega. Priznam, bil je moja prva misel ob povabilu med portretirance, preprosto zato, ker sem tako začutila in mu v trenutku zaupala, da je njegovo srce plemenito in njegov nasmeh iskren. Kako redki posamezniki uspejo ohraniti ta čar, kadar stopijo na pot prepoznavnosti. To iskrico, ki v srcih ljudi prižiga radost in srečo samo kadar je tvoj namen iskren. In priznam ne poznam bolj čiste duše kot je Jernejeva. Seveda ga zato mnogi občudujejo in želim si, da se tako močno pozitivno sprejema tudi on sam. V življenju ni nič večjega. Za ljudi, kot je Jernej, le najlepše tega Sveta.

Četudi po tem, ko se je intenzivnost občutkov prvega vtisa malo polegla in sem realno pogledala na zgodbo, ki jo piše s skupino Čuki morda nisem razumela vzkrikov in evforičnega občudovanja s katerimi ljudje oblegajo tega človeka, po tem, ko sem z Jernejem preživela tudi nekaj ur skupnih trenutkov v živo in videla svojega enoletnega nečaka, kako zaljubljeno strmi v ekran in ga objema, ker ga je prevzel ta njegov “buk” (slamnik, ki ga nosi pri izvedbi pesmi Ko ko) in zasanjane oči, ko hoče prav vsak njegov ton zadeti pravilno zdaj razumem, čemu tolikšna mera občudovanja. Danes lahko z gotovostjo trdim, da je Jernej eden izmed večjih ljudi, kar sem jih spoznala v življenju.

Za tokratno srečanje sva se dogovorila v njegovi rodni Škofji Loki, pravzaprav jutro pred fotografiranjem. Imela sva sicer malce pomislekov, saj se je Jernej prebudil v megleno jutro in mi to tudi sporočil in vendar sva se dogovorila, da bova fotografiranje kljub vsemu izvedla. Pograbila sem nekaj drv, oddejo in ostalo, kar bova potrebovala, da ustvariva neko prijetno vzdušje. Ne vem zakaj sem ob pogledu na Jerneja začutila, da mi k njegovemu karakterju sede narava, ogenj, voda in kitara. No ja, zdaj razumem zakaj. Ker on pravzaprav vse to je. To so stvari, ki jih ima rad. Poleg sonca, ki ga nosi v sebi, kar sem lahko opazila ob prvem pogledu na njegov nasmejan obraz in tega, ki se je prikazalo, v trenutku ko sem se pripeljala v Loko. Ne bom niti omenjala, da sem se med potjo toliko zamislila kaj in kako bi ustvarjala z Jernejem, da sem pristala na pokopališču. Neka neverjetna svetloba me je vlekla na to mesto in v trenutku ko sem se ozrla okoli sebe, sem se zavedla kje sem. In ko sem Jerneja klicala, kje se dobiva in mu povedala, kje se nahajam v tem trenutku, je oba prevzel nek prav poseben zven smeha. Ta naju je spremljal ves čas druženja.

Nikoli ne bom pozabila Jernejevega presenečenega obraza, ko je zagledal, kaj vse sem prinesla s sabo. Ni mu bilo namreč povsem jasno, kakšne namene imam z njim, po tem ko kar ni zmanjkalo pripomočkov za fotografiranje, ki sva jih preložila v njegov avto. Podala sva se do Sore, kjer sva si ustvarila ambient, ob katerem sva se oba počutila najbolj domače. Jernej mi je priredil koncert na prostem in moja duša je bila nahranjena. Srce pa, ah, ono že dolgo tega poje od sreče. Kako krasna oseba, tukaj ob meni, ujeta v trenutek. Življenje je res pravljično lepo. A ne za vsakogar. Tudi ono ima dobro, najboljše, prihranjeno le za izbrane posameznike. Res sem srečnica, da imam čast svoje življenjske trenutke deliti s tako krasnimi ljudmi ob katerih vzplamti moje srce vsakič znova. In zaplamtelo je tudi v trenutku, ko sem pogledala Jerneja, kako skače po vodi in z neko otroško razigranostjo v zrak meče vodo, pa se smeje in vedro zre življenju naproti. In zaplamtelo je tudi ob pogledu tja gor. Tam je sijalo sonce. In v čudoviti zimski idili naju je vleklo tja. Jernej mi po poti doživeto razlaga o tem, kako že danes (dva dni pred dejanskim dnem rojstva) praznuje svoj rojstni dan in kakšne načrte ima v prihajajočih dneh zase, za svoje najboljše prijatelje in ljudi, ki mu v življenju ogromno pomenijo. Hkrati izmenjava tudi nekaj besed o življenju nasploh in že sva tukaj, na vrhu, ob nama pa čudoviti razgledi. Medtem ko uživava v ustvarjanju in se Jere, tako ga kličejo prijatelji, igra s snegom, jaz pa čepim v svoji standardni pozi fotografiranja, ga uzre mimoidoča gospa, ki je mislila, da je tukaj sam in ga prosi za fotografijo. Naj še zanjo tako vrže sneg v zrak, kot ga je metal prej. Kakšen smeh, saj je gospa mislila, da je prišla Jernejeva “tahuda ura” in se kar sam s sabo igra v snegu sredi belega dne na vrhu Loke. Uzrli pa sta ga tudi dve mladenki. Kako prikupno, malo sramežljivo, sta pogledovali proti njemu. A ju zelo razumem. Ta človek res oddaja takšno energijo, da ga je preprosto lepo opazovati, medtem, ko srka življenje in se radostno poigrava zdaj sam s sabo, zdaj z vsem, kar ga obdaja. Midva pa sva spila še čaj, ki ga je prijazno pripravil Jernej in je v tem mrazu poleg vsega lepega, kar sva drug z drugim podelila, še kako prijetno pogrel. Ob koncu najinega srečanja sva srečala še Jernejevo mami in njegovo psičko Lili, kjer se je takoj začutilo, kako izjemno vez ima s svojimi najdražjimi. Jaz pa sem tudi dobila potrditev, od kje ta njegov srčen in iskren nasmeh. Dovolite mi, da se izrazim po domače: “Cela mami je”.

Če strnim tokratno najino srečanje v eno zaključno misel, se je, kot dan, ki se je sprva zavit v oblake spremenil v krasen sončen dan, tudi najino srečanje stopnjevalo od sramežljivega tipanja, ker nas življenje vse tako ali drugače preizkuša in smo upravičeno previdni ob navezovanju novih vezi, do prešernega smeha, ki ga običajno delimo le z ljudmi, kateri si zaslužijo mesto v življenju nas, ki iskreno čutimo in ljubimo. Sebe, drug drugega in življenje, ki ga živimo.

Ta “nasmeh življenju”, ki sva ga ustvarila skupaj z Jernejem, bo živel večno. In za srca vseh nas ima še ogromno lepega. V to sem prepričana.

Želim vam čudovit dan. Tebi dragi Jernej pa, vse najlepše tega sveta. Ne le na dan ko praznuješ svoj rojstni dan. Temveč vse dni tvojega življenja. Za tvojo srečo me, ob tem kar si, prav nič ne skrbi.

Sr(e)čno!

Vaša, Anja.

 

TAGS: