Mar
08
19

Lara Komar – Nasmeh življenju #213

Moja draga Lara. Ko sem se vozila proti Trstu, je v meni vrelo od vznemirjenja. Resnično sem si to osebo tako močno želela spoznati, ker sem čutila, da je čudovita. Tako zelo naravna in hkrati tako zelo popolna. Kljub temu, da je beseda popolno morda neoprijemljiva in mnogi trdijo, da le – ta, popolnost namreč, ne obstaja, ob misli na Laro pridobi na svoji veljavi. Preprosto je ne znam opisati drugače.

V meni pa ni vrelo le od vznemirjenja, da bom spoznala Laro. Tudi v Trst se sama podajam prvič in ker je njihov temperament, stil življenja in posledično ravnanja (predvsem pa način vožnje ) tako zelo drugačno od mojega, ki mimogrede živim sredi gozda, mi je to pomenilo še dodaten stres. In vendar sem do gradu Miramar prispela brez težav. Nekako je vse steklo tako lepo, kot sem si želela. Kot bi se tudi Trst pripravljal na nekaj velikega in se ustavil v trenutku, ker si želi občutiti intenzivnost najinega srečanja.

Ko parkiram, Lari sporočim, da jo počakam pri vhodu. Že po telefonskem pogovoru sem slutila, da sledi srečanje s sorodno dušo. In ko sem že vsa navdušena lovila fotografije lokacije v objektiv, me pozdravi ona. Njene oči so vrelci iskrene sreče, njen nasmeh objame obraz in kar padeva si v objem. Oh, kako sem srečna, da je Lara v živo še intenzivnejša, kot jo je moč občutiti sicer, pomislim.

Grad Miramar je lokacija, ki si jo Lara zasluži. Prav ne spomnim se mesta, ki bi se bolj zlil z osebnostjo te čudovite osebe. Pove mi, da se tukaj večkrat sprehaja s svojo družinico in da se na tem mestu počuti tako zelo lepo. In prav tako tudi izgleda, medtem ko me odpelje zdaj do čudovitega rastja, o katerem mi pripoveduje, kako se je znašlo tukaj, pa do jezera, ki se ves krasen bohoti na vrhu griča in me v naslednjem trenutku že privede nazaj do hišice, ki v tem raju pridobi na svoji vrednosti.

Kot bi se vse, čemur se Lara približa, spremenilo v nekaj večjega. Vrednejšega.

Ker sva res intenzivno delali in se vživeli v družbo druga druge sva popolnoma pozabili na čas. Skoraj tri ure nisva niti pomilslil na svet tam zunaj, a naju je telo opomnilo na to, da sva že res žejni. Odpraviva se v bližnjo kavarnico, ki jo ravno zapirajo, a nama še uspe dobiti svoj napitek, ki ga Lara naroči v svoji prečudoviti italijanščini. V trenutku se prelevi v neko strastno damo, ob kateri ti zastane dih. In jaz v njej zagledam Tadeja (Pišek). Ta dva sta si res tako podobna v svoji izjemnosti, da bi mirno lahko rekla, da sta kot brat in sestra. Da sta si njuni duši usojeni.

Počasi sva se odpravili še po zadnje fotografije ob morju, kjer se ob prijetnih sončnih žarkih in šepetu morja tako zelo sprostiva, da sva se zapletli v tako oseben in intimen pogovor, kot to zmorejo le najboljši prijatelji. Ljudje, ki so z razlogom poslani v naše življenje, da nam prisluhnejo, da jim lahko odpremo svojo dušo in srce, ter z njimi podelimo svoje največje misli. In ne, z njimi ne govorimo le o presežkih plemenitega, dobrega in lepega, ampak se ob njih počutimo tako varno, da lahko z njimi razmišljamo tudi o svojih strahovih, pokukamo v najbolj temačne misli svoje zavesti, jih ovrednotimo in se zaradi vsega kar smo, kmalu vrnemu k pozitivnemu razmišljanju, čutenju in delovanju. Tam se namreč počutimo najbolj domače in zato vemo, da nam je tam namenjeno biti. Oh, kako močno sta se začutili najini duši ob pogovoru, ki je sledil. In bo za vedno ostal na mestu, kjer je bil izrečen.

Lara me povabi k sebi domov na čaj. Priznam, da se v tistem trenutku še nisem tako močno zavedla, da to pravzaprav pomeni vabilo v njen najlepši svet. A sem hkrati čutila, da je tudi ona v trenutku postala del mojega življenja. Ne znam vam opisati, kako intenzivno lepe občutke je ta oseba sposobna prebuditi v tebi.

Medtem ko se voziva do Larinega doma, začutim, kako se je Trst prebudil. Začutil je, da se je na ta dan zgodilo nekaj velikega in zaživel v vsej svoji razsežnosti. Oh, kako lepo je tukaj, pomislim. In že me prekine Lara, ki mi prijazno sporoči, da prihaja njen mož, ki bo parkiral moj avto. Priznam, da se v tem res ne bi znašla sama, za kar sem ji neskončno hvaležna. Ko spremljam Laro, kako parkira svoj avto, se sploh ne morem načuditi tej iznajdljivosti. Kakšen poljubček naprej, kakšen nazaj in vojla. Avto je stlačen tja, kamor si niti v sanjah ne bi predstavljali, da ga lahko parkiramo.

Vsa navdušena se hitim zahvaliti njenemu možu, ki je mimogrede ustvarjen zanjo. V mislih sem si narisala njegovo podobo, medtem ko mi je Lara pripovedovala o njem in tukaj je, prav takšen, kot sem si zamilila, da si ga Lara zasluži. Lep kot sonce.

Ko mi odpreta vrata svojega doma, nam babica pomaha v pozdrav, v prostoru, ki tako zgovorno pripoveduje o ljubezni, ker je vsak kotiček prepojen z družinsko srečo, pa me pričakata dva para iskrivih otroških oči. Larini fantje so mamici spekli tortico, skuhali juhico (vse je bilo seveda pripravljeno na otročki način – voda, v njej pa najrazličnejše sestavine) in jo sploh pričakali z neskončno mero pozornosti. V trenutku ko mi je Artur, starejši sin, ponudil za poskusit njuno kosilo, je moje srce prejelo še zadnjo potrditev, da sem tukaj res sprejeta. Prijeten okus po kumarah je spolzel po grlu in se dotaknil mojega srca.

Lara mi pokaže svoje stanovanje, ki sta ga z možem pripravila sama in ima tako močno sporočilo o dobrem, zaradi katerega razumem, da se počuti tako zelo izpopolnjena in svoje družinske sreče ne bi menjala za nič na tem svetu. Spijem čaj in poskusim piškotke, ob katerih občutim, da so bili ustvarjeni z ljubeznijo. Ti so čisto zaresni in tako zelo okusni. Oh, še v trenutku ko to pišem, me v živo objame občutek domačnosti, topline in izjemne srčnosti, ki jih povezuje.

Prisežem, da zame v življenju ni vrednejšega. Da začutim energijo ljudi, s katerimi se lahko povežem tako močno, da se zedinim z njihovo dušo in hkrati občutim njihov utrip srca. Lara mi ni podarila le svojega najlepšega nasmeha, ki je iskren, ampak mi je odprla tudi svoje srce in se naselila v mojega. Zdaj še toliko bolj razumem zgodbo, ki sva jo zaupali morju ob prijetnem božanju sončnih žarkov na skalcah gradu Miramar. Lara je poosebljena ljubezen, eno sončno in neskončno veliko srce in srečna sem, da sem ogromen kamenček v mozaiku njenega ljubečega bitja lahko občutila tudi sama. In razumem vse, katerih občutki ob tej osebi zaživijo v vsej svoji veličini.

Draga moja Lara, preprosto ne najdem besed, s katerimi bi se ti lahko dovolj zahvalila za vse, kar si mi dala.

Naj bo občutek, ki se je rodil v času najinega druženja zgovoren dovolj.

Iz srca hvala, za vse lepo.

Anja

 

TAGS: