Feb
10
18

Širjenje zavesti o strpnosti ali dovolimo biti sebi in drugim, to kar resnično smo, so

Vsake toliko se v meni porodi ideja in ko le ta dozori dovolj, začutim, da jo moram realizirati. Tako je bilo tudi tokrat. Začelo se je z mislijo na to, da si želim fotografirati nekaj med sabo različnih otrok in sicer sem se odločila za otroke, ki so mi že od nekdaj pri srcu. Od nekdaj namreč sanjam o posvojitvi. Tako sem v času svojega odraščanja vzljubila kar nekaj temnopoltih malčkov, na potovanju po Aziji moje srce vsakič znova ukradejo tamkajšnji otroci, doma živim s teto, ki ima downov sindrom in sem bila posledično večkrat v stiku z otroci s posebnimi potrebami. Od tukaj je prišla ideja, da bi fotografirala sicer po videzu med sabo različne otroke, s ciljem opozoriti na strpnost med nami. Na dejstvo, da smo si ljudje sicer med sabo različni, drugačni, a v čutenju in osnovnih človeških potrebah še kako zelo podobni, enaki. Ideja je bila, da bi se dobili ob sproščeni igri na Rogli, kjer bi skupaj preživeli dan, med tem pa bi ustvarila nekaj fotografij, ki bi nam skozi iskrene otroške oči pokazale, kako zelo smo si ljudje v svojem bistvu enaki. Sama dojemam strpnost kot vrlino, ki se je moramo učiti in jo vedno znova uriti. Strpnost je značajska lastnost, kar pomeni, da je sestavni del osebnosti in posameznikovega življenja, zato je trajna in ne pomeni enkratne odločitve in dejanja. Družbeno je danes strpnost povezana s človekovimi pravicami, kar narekuje, da smo strpni in spoštujemo drugače misleče, drugače verujoče, druge rase, drug spol, druge generacije. S tem izpolnjujemo v demokratični družbi ‘minimum’ človeškosti. Pa smo res spoštljivi in strpni do vseh drugačnih? Koliko smo strpni do enakih? Prijatelj me je opozoril, da z besedo drugačni lahko koga užalim. Da bi si ljudje lahko to besedo razlagali kot da so kaj slabši, boljši od drugih. A sama svoje ideje resnično ne dojemam tako. Moj namen je namreč bil izpostaviti dejstvo, da smo si ljudje po vizualni podobi različni, med sabo drugačni, a v srcu čutimo enako. Sama se imam za drugačno. Zavedam se svojih vrlin in slabosti in tudi tega, da sem v svoji definiciji edinstvena in na ta način drugačna od drugih. In na to svojo drugačnost sem izjemno ponosna. In vendar se zavedam, da smo si ljudje v svoji človeškosti enaki in ne drugačni, zato smo v medosebnem odnosu vedno enako človeški, smo vedno enako ljudje. Zato vselej stremim k strpnosti, na vseh področjih svojega čutenja, mišljenja in delovanja.

Strpnost dojemam kot spoštovanje do sebe in sočloveka. Veliko ljudi enači strpnost z ljubeznijo, veličino našega srca, posledično mišljenjem, delovanjem. Jaz bi dodala še, da pomeni spoštovanje svobode drugega, da mu pustimo biti to, kar je. Odraža našo lastnost dovoliti drugemu, da se nam predstavi v vsej svoji izjemnosti. Spoštovanje drugačnosti med nami rojeva pristne in iskrene odnose. Nenazadnje smo si prav vsi med sabo različni, drugačni, če vam je ljubše tako in če drugemu v vsej svoji iskrenosti ne odpremo srca, mu tudi ne damo priložnosti, da se nam predstavi v vsej svoji enkratnosti.

Projekta zaradi bolezni zdaj enega, zdaj drugega otročka nisem mogla izpeljati kot je bilo namenjeno v osnovi, a izpeljala sem fotografiranje s prvo družinico Posinek, v kateri živi fantek Alex, ki ima tajske korenine. Skupaj smo preživeli nekaj nepozabnih trenutkov in jih ovekovečili v obliki spodnjih fotografij. Upam, da se bodo tako kot so se mene, naši skupni trenutki dotaknili tudi vas. Družinica je pobožala moje srce z vsem kar so. Vseh občutkov resnično ne morem izliti v zapis, a moj namen širjenja zavesti o moči veličine srca je pravgotovo dosežen. In vesela sem, da vera v dobro na mojo pot vsakič znova pripelje prav takšne ljudi. Izjemne v globini njihove biti.