Feb
25
19

Tadej Pišek – Nasmeh življenju #213

S Tadejem sva se dogovorila za fotografiranje v Novi Gorici. Sporočil mi je, da ima ravno takrat nekaj prostih uric med obema predstavama in da lahko dobrodelno fotografiranje izpeljeva takrat. Že iz komunikacije po elektronski pošti sem zaslutila, da naju čaka nepozabno doživetje.

Ker je ta lokacija zame nova in sem v Gorici fotografirala prvič, sem se malo pozanimala, kaj tam velja doživeti, videti, okusiti in občutiti. Priznam, da sem bila presenečena nad odzivi in vendar, nekako sem prisluhnila srcu, ki mi je sporočilo, da si želim Tadeja odpeljati k zapuščeni vili z obljublenim krasnim parkom.

V trenutku, ko sem parkirala svoj avtomobil in se zapletla v pogovor z domačini, se pripelje Tadej. Prvi pogled iz avtomobila, širok nasmeh in prijazen stisk roke v pozdrav, so mi sporočili, da me tudi tokrat instinkt ni zavedel. Imel je prav.

Pri Tadeju se sestavi vse. Njegova podoba je skladna z njegovo vsebino. To mi je bilo jasno že po prvih nekaj skupnih trenutkih, ko sva se, kot dva razigrana otroka navdušena podala raziskovanju zapuščene lokacije. Razpadajoča vila, v kateri je bil vsak prostor nekaj posebnega je samo še bolj intenzivno poudarila nešteto podob, ki jih ta človek skriva v sebi. Njegov obraz je tako izrazen. Predstavil mi je mavrično paleto občutkov in čustev, vse od strahu, občutka nemoči, žalosti, obupa, jeze, pa do prešernega smeha in radostnega srca, ki živi v tem čudovitem bitju.

Zaupa mi, da se ne mara fotografirati. Nekako sem to čutila, saj podzavestno pritegnem ravno takšne ljudi, ki niso ravno pretirano navdušeni nad poziranjem. A jih tako močno čutim in razumem, saj sem tudi sama takšna. Najlepše in najbolj iskrene fotografije nastanejo samo takrat, kadar smo resnično lahko to, kar smo. In s Tadejem sva se, medtem ko me je s svojo karizmo in osebnostjo zapeljal v nek čaroben svet omame oba strinjala, da sva že po prvih parih minutkah druženja začutila, da sta se najini energiji ujeli, srce pa zapelo od radosti, ker sva oba začutila, da sva drug ob drugem lahko točno to, kar sva.

Podala sva se v bližnji park, ki naju je spomnil na raj. Tropska rast, žuborenje potoka, prijeten zven prtičjega petja, sončni žarki, ki so božali vedri duši dveh, ki neskončno uživata v danem trenutku. Medtem sva seveda v objetkiv ujela nešteto lepega, se izgubila in ponovno našla, prišla do lokacije, ki se nama je od intenzivne energije zdela božanska in še nekaj njih, ob katerih so iz mene kar hiteli spontani vzkliki navdušenja: “Iii, wow, kako lepo!” in ob katerih sem že usmerjala Tadeja, kaj bi si že želela ovekovečiti, dokler ni kar sam prebral mojih misli in se spontano zlil z okolico.

Resnično se mi je prvič zgodilo, da ne znam popolnoma povzeti vsega lepega, kar se je na tem mestu v tem trenutku zgodilo. In se bom kar sprijaznila s tem, da dejansko to tudi ni vedno nujno.
Tisto, po čemer si bom najino druženje najbolj zapomnila je spontan smeh, ki je v nekem trenutku zazvenel tako, kot ga nisem doživela še nikoli. Kot bi se dva svetova radostnih duš združila v eno in uglašeno zapela od sreče.

Sem že omenila, da sva se s Tadejem srečala prvič v življenju. Oba pa sva se strinjala, da sva se imela tako lepo, kot bi se poznala že od nekdaj. In kaj je lepšega, od občutka, da v sebi najdeš svoj najlepši jaz in potem tega deliš z nekom, ki ti je v svoji iskreni misli, utripu srca in dobri nameri tako zelo podoben.

Naj si v tem trenutku dovolim priznati, da je Tadej takšne vrste človek, ki bi ga na široko objel, povabil v svoj svet lepega in ga iz svojega življenja nikoli več izpustil. Ta občutek je bil vreden proslavljanja v objemu sončnih žarkov in rujne kapljice, kajti takšni ljudje, ki ob vseh uspehih v življenju ohranijo tako bogato vsebino in plemenito srce, so resnično vredni časti in slave.

Še preden sem se sploh zavedla, da sem dejansko spoznala izjemnega posameznika, sva si že namenila objem v pozdrav ob koncu najinega druženja, saj se je Tadeju mudilo na predstavo. Ne boste verjeli, kaj pa sem storila jaz.

Vedno, kadar odkrijem kakšno novo lokacijo, še posebej če me prevzame, to rada sporočim naprej, ljudem, ki me o tem povprašajo. In prav morala sem se vrniti na najin kraj fotografiranja, ravno toliko, da preverim, če ta kraj res nekaj najlepšega, kar sem videla v živjenju. In če sem povsem iskrena, tukaj je res lepo. A tisti kanček magije, ki se je zgodila ob druženju s Tadejem, gre pravgotovo pripisati dobri energiji, ki se je prepletla med nama.

Naj najino tokratno srečanje zaključim s čudovito mislijo M. Angelou, ki kar kliče po tem, da se spiše: “Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili, ljudje bodo pozabili, kaj ste naredili, vendar ne bodo pozabili, kako so se v vaši družbi počutili”.

Iskreno upam, da boste kanček lepega lahko občutili tudi vi in se ob tem zavedli, kako vredno je biti človek med ljudmi. Oh, kako močno nas, dobre ljudi, življenje nagradi in nagrajuje z izjemno lepim, vsakič znova.

Tebi, dragi Tadej pa iz dna srca pošiljam širok objem vsega najlepšega, kar nosim v sebi, da te spremlja na vseh poteh tvojega življenja. In ti hkrati izrazim neskončno hvaležnost, da si, kakršen si. Zares Velik človek. Hvala ti, za vse lepo.

 

TAGS: