Feb
08
19

Ula Furlan – Nasmeh življenju #213

Oseba, ki je našla mesto v mojem srcu v trenutku, ko sem prvič prebrala njen zapis. Tako srčen, tako iskren, tako globok in tako zelo krasen. Ni skrivnost, da me od nekdaj zanimajo ljudje, ki v meni nekaj premaknejo. Ki me vzpodbudijo k razmišljanju, ki v srcu čutijo dobro in se radostijo življenja, ker so sposobni vsakič znova v sebi nahraniti iskreno otroško dušo, ki jih usmerja skozi življenje. Nikakor ne živim v milnem mehurčku, da pa bi dobri ljudje, ki jih opisujem, začutim in jih imam tako zelo rada, vselej počeli le dobro. Vsi imamo svoje temne in svetle plati in tudi dan dnevu ni enak, kako potem ne bi nešteti vplivi, ki nas tako in drugače preizkušajo skozi življenje, ne vplivali na nas.

V vseh nas domujeta dva volkova. A preživi tisti, ki ga hraniš. In vednar nas ljudi, ki v osnovi pogosteje nahranimo dobrega volka, življenje vsakič znova privede nazaj na pot plemenitih dejanj. Tja, kjer se dogajajo pozitivne reči. Kjer ti nežen glas šepeta, kaj je zate in tvoje nadražje najbolj prav, da v mislih, besedah in dejanjih potem tudi ravnaš v skladu s svojimi občutki. In to je tisto, kar na tvojem obrazu pričara nasmeh in v srce naseli tako izjemne občutke lepega.

Kadar sem se utapljala med Ulinimi vrsticami in iz njih srkala njeno izjemno voljo do življenja in nagonsko strmenje k dobremu, sem se tako močno poistovetila z njo, da sem v trenutkih besede začutila tako, kot bi prebirala svoj zapis. Razmišljenja, strnjena v nekaj vrstic so tako živa, da imaš občutek, da si ob njej, ujet v trenutek in iskrenost njenega namena.

Kako srečna sem bila v trenutku, ko sem tudi v živo uzrla njen svetel obraz, na njem pa ob zasneženem zimskem dnevu eno veliko sonce. Njene čokoladno rjave oči odsevajo čisto dušo, njen prijazen pozdrav in odprt objem pa tako lepo pobožata, medtem ko se prepustiš utripu njenega srca. Oh, kako močno bije za vse lepo tega Sveta. Ula ima ta privilegij, da izgleda točno tako čudovito, kot v resnici tudi je. Izjemna oseba, s katero sem se izgubila v nek iskren svet občutkov, v katerem sva sredi zimske idile v objemu nežnih snežink, ki so božale najin obraz in vsega lepega, kar nama je ponujal krasen zimski dan, odkrili najin raj.

Najprej sva se ustavili pri fičkotu, ki mi ga je nazadnje omenil Domen V., a ga žal takrat nisva uporabila, saj naju je čas nekako prehitel. A očitno se v življenju res vse zgodi z razlogom, kajti ravno ta je bil danes kot izbran za Ulo. Vse se je skladno zlilo z njeno podobo, tudi milni mehurčki, za katere sem začutila, da bi pristajali duši, ki me spominja na razigranega otroka, kateremu nobena tegoba tega sveta ne pride do živega. Uli je lepo, ker se je na poti življenja odločila za srečo. In vsaka tako močna odločitev zahteva ogromno poguma, truda, energije, dela na sebi, moči in še ogromno tega. A vsega tega tej navidez krhki deklici z izjemno močjo levinje, ki si jo je prigarala skozi življenje, ne more vzeti nihče.

Z Ulo sva se mentalno ter čustveno tako povezali, da sva v izmenjanih besedah pogosto druga drugi nadaljevali stavek in se ujeli celo tako močno, da sem jo v nekem trenutku, ko sva govorili o bivših partnerjih in odnosih nasploh celo vprašala, če se nisva morda dobivali z isto osebo. Seveda se nisva, a zanimivo je občutiti nekoga, ki tako podobno razmišlja in čuti kot ti. In kako se nam posledično potem v življenju dogajajo podobne stvari, ki nas oblikujejo v izjemne posameznike ravno zato, ker smo se pripravljeni tudi iz lastnih napak največ naučiti. Medtem pa, kakopak, smo vsi dobro misleči verjeli tudi, da lahko spreminjamo svet. In življenje nas je pripeljalo do spoznanja, da se sveta ne da spremeniti, lahko pa delamo na tem, da spreminjamo in oblikujemo sebe in z vsakim dnem postajamo boljši ljudje. Delo na sebi je resnično edina vredna naložba, kajti tako postajamo sami sebi res vredni ljudje, na ta način pa potem v svoj mali Veliki svet čudovitih posameznikov, pritegnemo ljudi, ki si jih želimo in zaslužimo.

Hvala ti, vesolje. Tudi za vse preizkušnje življenja, zaradi katerih so danes prijazni ljudje kot je Ula, nagrada za vse lepo kar sem v življenju storila. Tako dobronamerne osebe, s čisto iskreno srčno energijo, nisem spoznala že dolgo.

Uli, mene si popolnoma očarala s svojo izjemno pozitivno energijo in želim ti, da točno takšno življenje spremlja tudi tebe.

Ko sva se poslovili, sva si obe priznali, da sva ob prvem pogledu začutili, da sva druga drugi namenjeni. To so ljudje, ki si jih želim v svojem življenju in srečna sem, da vas spoznavam z vsakim dnem več. Neskončno hvaležna za tak blagoslov življenja.

Hvala, da ste se tako dolgo skrivali. Kajti danes zaradi vas bolj kot kadarkoli razumem misel, ki mi jo je profesorica ob menjavi srednje šole in mojemu prepisu iz Celja v Maribor zapisala v slovo: “Anja, si tako iskreno srčno bitje, ki ga je, kot majhnega piščančka potrebno objeti in zaščititi pred vsem zlom tega Sveta, kajti ljudje kot si ti, so v tem svetu redkost. A vem, da globoko v tebi domuje borka in boš nekoč razumela, da ti želim spoznanje, ki tako močno drži: “Ne meči biserov svinjam!” Takrat sem kot najstnica, ki se je soočala s prvo večjo izgubo dragih oseb in privajanjem na novo okolje in ljudi, ki se kot mladostniki obikujejo in pogosto niso najprijaznejša bitja tega sveta ta stavek potisnila nekam globoko v podzavest. A danes je tukaj z mano, razumem ga in se hvaležno zahvaljujem za to krasno misel, ki me je tako nazorno opisala in je še kako resnična.

Danes vas draga gospa profesor razumem bolj kot kadarkoli. Pošiljam vam najmočnejši objem, poln ljubezni in topline, s katerim ste me v prijaznih mislih pospremili na pot odraščanja in vam tudi sporočam, da sem, dovolite mi naj se izrazim v prispodobi “s svinjami opravila” in se od njih ogromno naučila v mojem življenju pa je danes nekaj zares vrednih biserov, s katerimi edino le delim svoje srce.

Občutek je fantastičen.

Žal ga mnogi ne doživijo nikoli. Preprosto jim ni mar. In kar je najhuje. Ni jim mar zase. Za svoje občutke in lastno življenje, ki bi lahko bilo dobro, pa so se na poti življenja v sebi prevečkrat odločili nahraniti tistega volka, ki je lačen zla. In to so počeli tako dolgo, da je ta način življenja zgradil njihovo osebnost. K sreči ti ljudje danes nimajo več mesta v mojem življenju.

V mojem srcu pa so bolj kot kadarkoli dobrodošli vsi izjemni posamezniki. Prepoznam vas, začutim in z vami živim zares vredno življenje.

Vem da se v dobri veri kmalu srečamo tudi v živo.

Življenje vsakomur nameni točno to, kar si zasluži. Morda ne v danem trenutku, a ko je pripravljen na široko objeti vse česar je vreden, zagotovo.

Ta čas pa vam maham v pozdrav in pošiljam objem, poln lepega.

Vaša, Anja.

 

TAGS: