Mar
15
19

Vabilo na dobrodelni dogodek ob Svetovnem dnevu Downovega sindroma, 21. 03. 2019

Dragi moji.

Če kdaj, potem je tokrat res pravi trenutek, da zavestno odmislim svojo privzgojeno skromnost in vam ponosno povem, kdo so podporniki mojega projekta.

Kar nekaj dni že kolebam med tem, ali naj ostanem pri svojem vabilu na dogodek ob Svetovnem dnevu Downovega sindroma, 21. 03. 2019, ki je šlo v javnost in ljudi, kateri se bodo dogodka udeleželi z namenom biti dobrodelni nagradim z glasbenimi gosti, zakusko in spremljajočim programom ali naj vam pred samim dogodkom napovem, kdo vse se bo družil z nami, kljub temu pa prihranim vsaj kakšno presenečenje, ki bo čustveni vrhunec večera.

Tega projekta sem se resnično lotila zelo osebno. Vsi, ki ste tako ali drugače podporniki mojega projekta, ste izbrani z razlogom. Nekoč vas je začutilo moje srce in danes imate v njem posebno mesto, za vedno.

Priznam, da si nikoli nisem zares predstavljala, da bom v Tivoliju kot majhen piščanček kljubovala mrazu, a v srcu čutila toliko ljubezni in topline, ko je za trenutek iz tega sveta izginilo vse in sem stala tam, ujeta v čarobnosti trenutka v družbi Domna Valiča. Ali pa, da bom sredi gozda prejela čisto zaseben koncert meni tako zelo ljube Ditke. Pa Jernej, oh, moj dragi Jernej. Njegov iskren nasmeh, ki se v trenutku dotakne tvojega srca ne bo nikoli ušel v pozabo. Da se bom o svojem bivšem pogovarjala z Ulo Furlan, bi sama sebi ne verjela niti v sanjah. In ob misli, da bo Denis Avdić z mano kdaj delil nasvete o tem, kako ostati zvesta sebi tudi ob odrskem nastopu, se mi še danes naježi koža, moje srce pa objame val neustavljivo lepega. Irena Yebuah Tiran je moja vzornica. Resnično si želim, da bi imela to moč pozitivnega, ki se skriva v tej čarobni ženski. Ko bi vedela, da se bom nekoč za tri ure svojega življenja izgubila v popolnoma svoj svet s Tadejem Piškom, bi se bila na ta dogodek bolje pripravila. In vendar je ravno to, da sva oba drug drugemu podarila svoj pravi obraz, ta spontanost, ki naju je prevzela ob raziskovanju zapuščene lokacije ter energija, ki je bila neustavljiva in je med nama ustvarila nekaj velikega, v srcu pustila pečat za vedno. In že je tukaj moj nepozaben dan z Laro Komar. Oseba, ki mi ni podarila le najlepšega nasmeha, ampak mi je odprla tudi vrata svojega doma, kjer sem se počutila izpopolnjeno, saj me je objel neizmeren val ljubezni.

Vsem mojim dragim portretirancem je skupno eno mogočno srce, ki je neusahljivi vrelec vsega dobrega, kar nosijo v sebi in širijo med ljudi. In prav vsakega izmed njih bi si želela objeti in jih nikoli več izpustiti iz svojega življenja.

Čisto zares smo vsi odšli svojemu življenjskemu poslanstvu naproti in morda je bilo to naše prvo in zadnje srečanje v živo. A nekaj je zagotovo. Občutki, ki sem jih delila s temi ljudmi, bodo ostali in bodo greli, vse tja do večnosti.

Vse v misli na njih. Naše osebe z dodatnim kromosomom, ki so razlog za to, da se je med nami zaiskrila brezpogojna ljubezen in katerim podarjamo svoj najlepši Nasmeh življenju #213.

Osebe, ki prav tako podpirajo moj projekt in bodo z nami na dan dogodka kot glasbeni gostje so Maja Založnik, Boštjan Bračič ter Marina in Franjo Oset.

Ljubezen do Maje se je rodila, ko sem jo zaslišala peti za mogočnimi zidovi Žičke kartuzije in še preden sem jo zagledala in ugotovila, kdo sploh je, sem čutila, da se za tem vokalom skriva eno neskončno plemenito srce.

Boštjan Bračič je s svojo osebnostjo tisti gospod, o katerem sem po tihem sanjala, da bi bila tudi jaz, kot on. Ali pač, da bi bil tako ali drugače del mojega sveta. In je postal. S tem ko se je strinjal, da prispeva svoj del k popestritvi programa mojega projekta.

Oh, Marina in Franjo. Še danes se mi naježi koža, ko se v mislih vrnem k trenutku, ko sem ju prvič slišala peti skupaj v živo. Ob izgubi dveh stricev v razmaku enega meseca lani pozno jeseni, je bilo moje srce tako zelo težko, ranjeno in utrujeno. To so trenutki, ko se luč na koncu tunela zdi svetlobna leta daleč, kljub temu, da sicer v tvojem življenju sijejo najmočnejši sončni žarki, je breme izgube neizmerno. Kot družina smo neskončno povezani in vsaka takšna izguba res močno boli. A njun glas, njun trenutek in nenazadnje, njuno pemenito srce so tako lepo pobožali, da sem se z vsem bitjem oklenila ravno tega , kar sta nam vsem skupaj podarila v uteho in že takrat sta mi povrnila vero v dobro. Teh občutkov resnično ne znam opisati, a vam dovolim, da ju v živo doživite tudi sami.

Priznam, da se trenutno še ne zavedam popolnoma, kako velike stvari so se mi zgodile v času mojega projekta. Vsi, ki sem vas prosila za sodelovanje in ste se tako velikodušno odzvali, ste moje srce napolnili z najlepšimi občutki. Ti so bili gonilna sila v trenutkih, ko sem poleg dnevnih obveznostih v življenju, za kakšen delček sekunde pomislila, da mi tega projekta ne bo uspelo izpeljati niti v sanjah. K sreči je bil to le bežen občutek, ko so bolele mišice, ko je bila utrujena glava, ko nisem videla več barv na zaslonu in ko sem imela za sabo niz neprespanih noči. Ko že dolgo nisem vzela proste ure, ko nisem občutila bližine svojih najdražjih oseb. Preprosto, ni bilo časa, ne moči in ne energije. To si želiš izpeljati do konca, mi je prišepnil nežen glas pozitive, ki tudi načeloma v življenju vselej zmaguje v mojih mislih. Iskren pogled in topel objem fantka Davida, ki ima Downov sindrom in sem ga spoznala lani na fotografiranju, se mi je takrat prikradel v spomin in je pogrel moje srce, telo pa vzpodbudil, da gre naprej. Zmoreš, mi je prišepnil odločno. Veš Anja, tega ne počneš zase, to počneš za nas. Ki bi se v življenju včasih radi borili zase močneje, pa nam tega naše zdravstveno stanje žal ne dopušča. Zavzami se za nas. Za kakšen nasmeh v našem življenju več. Verjami, vredno je. Ni popustil, s svojim ganljivim tonom glasu. In res je. Ob tem projektu sem postala druga oseba. Čutim se izpopolnjena. Čutim se bogatejša za nepopisno lepo izkušnjo in močnejša kot kadarkoli.

Če tudi vi čutite, da lahko postanete del naše zgodbe, vabljeni, da se nam pridružite na dogodku, kjer pa vas bodo pričakali tudi lokalni ponudniki, s široko odprtimi srci in bodo poskrbeli za vaše dobro počutje. Kdo točno so in kaj vse nam imajo pokazati, naj zaenkrat še ostane skrivnost, lahko pa mi zaupate, da so to ljudje, kateri so najboljši na svojih področjih življenja in delovanja.

Želim si, da se na tan dan, ob dnevu dogodka počutite kot doma. Doma tam, kamor se človek vsakič znova rad vrača, ker v tem prostoru domuje ljubezen. Želim si, da ta dan začutite utrip mojega srca. In mi odprete svojega. Kajti samo na ta način se bo ob svetovnem dnevu Downovega sindroma zares zgodil čudež, ki si ga ti mali sončki zaslužijo.

Ne pozabite obuti različnih nogavičk, ki so simbolni znak podpore osebam z Downovim sindromom. In če jih pozabite, se spomnite nanje vsaj v mislih in jim namenite najlepši delček svojega bitja. Srce, ki ga nosi zares Velik človek.

Moji ste, prav vsi. In hvaležna sem vam, da ste z razlogom postali del mojega življenja ravno v obdobju, ko tudi zaradi vas, sama sebe dojemam najlepše mogoče.

Hvala, vsem in vsakomur posebej, za te občutke. In hvala, ker ste tako ali drugače, del moje zgodbe o sreči.

Hvala vam, dobri ljudje.

Objem, vaša Anja.

P.s.: Spodaj predstavljam fotografije portretirancev, ki jih bo moč kupiti na dobrodelni dražbi fotografij in bodo razvite na platnu dimenzije 60*60 cm.

 

TAGS: